USTANOVITEV (1978)

Malonogometni klub Herbie 53 je bil ustanovljen 4. julija (Dan borca) leta 1978 na terasi takratnega doma JNA v Tolminu (Prešernova ul. 4). Praznični poletni plesni večer je ob prijetni glasbi porodil v glavah Silvana Gaberščka, Darka Jerkiča, Vilija Krajnika in Toma Sotenška idejo o ustanovitvi kluba, katerega prvenstvena naloga bi bilo športno druženje fantov, rojenih v zgodnjih šestdesetih letih. Ideja o poimenovanju Kluba po legendarnem filmskem avtomobilu – Volkswagen (hrošč) Herbie 53 – je bila soglasno sprejeta. Zamisel so v naslednjih dneh posredovali še Matjažu Costantiniju, Josipu Keziču, Vladiju Mavriju, Darku Rogaču, Robertu Rutarju, Tomiju Mirkoviču, Damijanu Košuti.

Začetno navdušenost je kmalu zamenjala skrb za organiziranje Kluba. Zglede so iskali v starejših, že uveljavljenih klubih, kot so bili: Albatros, Bača Podbrdo, Razor, Planinac.

Tako se je rodil MNK H53. Klub v katerem so mnogi člani, če že ne vsi, preživeli najlepše trenutke svoje mladosti – najlepšega obdobja življenja.

PRVA LETA (1979 – 1982)

Po začetnem zbiranju članov se je pričelo s športnim udejstvovanjem. Po številnih prijateljskih srečanjih se februarja 1979 že udeležijo prvega turnirja v Tolminu, ki so ga organizirali takratni malonogometni veterani, in osvojijo 2. mesto. Jeseni istega leta so se prijavili na turnir na Čiginju, ki je potekal na t. im. «Kosovem polju«. Čeprav je bil sprva, zaradi poplavljenega igrišča, turnir odpovedan, pa so se po par urah le zbrale štiri ekipe in turnir v hudem mrazu in dežju odigrale. Herbie 53 je osvojil svoj drugi pokal in hkrati prvič prvo mesto. Športni uspeh je bil tako Klubu položen že v zibelko.

Naslednja leta so minila v nastopanju na turnirjih in rekreacijskih ligah. Najbolj razširjena in najbolj popularna je bila t. im. Divja liga. Igralci so se na tekme izven Tolmina prevažali na najrazličnejše načine – s svojimi prvimi avtomobili, z avtostopom, z vlakom. Liga je združevala malonogometne ekipe od Tolmina do Podbrda.

Tudi turnirji so bili organizirani z veliko zagnanostjo na amaterski osnovi. Denarnih nagrad ni bilo, osvojeni skromni pokali so bili ekipam v čast in ponos. Igralci so sami plačevali prijavnino in krili potne stroške. Važno je bilo nastopati ne glede na dosežen rezultat.

MLADOSTNO OBDOBJE (1982 – 1985)

Skozi rezultate, ki jih je Klub dosegal, so igralci pričeli spoznavati svojo kvaliteto in želje so postajale vedno večje. Želeli so sestaviti igralski kader, da bi lahko enakovredno tekmovali z najboljšimi tolminskimi ekipami s ciljem postati najboljši. Začetni igralski kader, ki je izražal veliko željo po športnem udejstvovanju, a je vse težje sledil naglemu razvoju malonogometne igre, je potreboval nove, mlajše igralce. V Klub so prišli Matej Kavčič, Dani Oblak, Leon Oblak, Mitja LoDuca, Zoran Jovičevič,  Edi Kranjc.

Mladostna želja (16–20 let) podprta z izkušenostjo starejših igralcev je prinesla prve večje uspehe. Leta 1984 je ekipa prvič osvojila TEMAS, najprestižnejši športni mnogoboj na Tolminskem. Žal pa so skoraj vsi najboljši igralci v tem obdobju odšli na služenje vojaškega roka, tako da je v Klub prišlo veliko novih igralcev, ki so svojo vlogo odigrali bolj ali manj uspešno.

Obdobje zaznamujejo izrazita nihanja na organizacijski in tekmovalni ravni. Standardna tekmovalna ekipa ni bila formirana, velika je bila neuigranost.

ZLATA LETA (1986 – 1992)

Vrnitev igralske hrbtenice iz vojske (Robert Rutar, Mitja LoDuca, Dani Oblak, Matej Kavčič, Leon Oblak) in starostna dozorelost (20-25 let) sta naznanila pohod na tolminski malonogometni tron. Že leto 1986 z osvojitvijo 3. pokalov na najrazličnejših tekmovanjih (Mladinska Olimpiada, TEMAS) je dalo slutiti, da bo Klub dosegel cilje, ki so si jih zadali člani v zgodnjih osemdesetih letih.

Še intenzivnejši športni zagon pa je pomenil leta 1987 osvojeni pokal za 1. mesto na turnirju »Noč na Jezeru«. Na tem turnirju je prvič nastopil za Klub David Kanalec – Činč jr. Spektakularna podelitev pokalov na splavu na jezeru in kopanje v hladni Soči so za vedno pomenili prelomnico v zgodovini Kluba in spominih igralcev.

To obdobje zaznamuje tudi žalostni dogodek. Leta 1988 se je na turnirju na Grahovem poškodoval Leon Oblak, nezamenljivi igralec napadalne trojke (skupaj z Matejem Kavčičem in Davidom Kanalcem) in eden najboljših tedanjih igralcev na Tolminskem. Žal je z 22. leti zavedno končal igranje v prvi ekipi.

16. decembra 1989 je bil na Občnem zboru v Gostilni v Doljah sprejet prvi Statut Kluba in sklep o vpisu v register društev. Klub se je kot eden prvih v Sloveniji registriral po Zakonu o društvih kot malonogometni klub. 12. februarja 1990 je bil z Odločbo Sekretariata za notranje zadeve občine Tolmin št. 026-2/90 klub vpisan v register društev pod zap. št. 122.

OBDOBJE ZRELOSTNIH ODLOČITEV (1993 – 1997)

Preobremenjenost nekaterih članov s službenimi obveznostmi, odhod Mateja Kavčiča iz Kluba, študij (Edi Kranjc), zaposlitev v Ljubljani (Leon Oblak) in ukvarjanje z velikim nogometom (Robert Rutar, Vasja Kovačič) so pomenili zaustavitev rasti športnih uspehov ne pa tudi razvoja Kluba. Veliko se je naredilo na promociji in zunanji podobi Kluba (himna, zastava, logotip) in na notranji organiziranosti (redni mesečni sestanki Uprave Kluba, Občni zbori kluba, Pravilnik o nagrajevanju članov Kluba). V organizaciji Kluba so postali tradicionalni Pozivni turnir na Velikonočni ponedeljek, Ninčev memorial v prvi dekadi julija in Zimska liga.

Poleti 1993 je bilo pri Nemškem pokopališču organizirano praznovanje 15. obletnice ustanovitve Kluba. Praznovanje je trajalo tri dni in se ga je udeležilo preko 40 tedanjih in bivših članov s svojimi družinami.

V Zimski ligi 1993/94 je bil zabeležen težko ponovljiv rezultat 10-0-0. Leta 1994 je bilo na 10. turnirjih osvojenih 6 pokalov.

V soboto 10.12.1994 se na krogu Zimske lige v telovadnici ŠC Tolmin prvič javno izobesi zastava Kluba.

11. julija 1997 je bil na Zboru Kluba v skladu z novim Zakonom o društvih oblikovan in sprejet nov (drugi) Statut Kluba. 3. marca 1998 je bil vpisan v register društev pod zap.št.149.

Obdobje najbolj zaznamuje odločitev o pomladitvi igralskega kadra s čimer se je odstopilo od poti, ki so si jo izbrali nekateri drugi malonogometni klubi, ki so z istimi člani prehodili vso naravno pot – rojstvo, rast in razvoj ter konec kluba. V Klub so prišli Matjaž Sovdat, Uroš Kavs, Gregor Kofol.

PONOVNI VZPON (1998 – 2001)

Z reorganizacijo Uprave in izvolitvijo novega predsednika (Dani Oblak) se je postavilo Klub na nove-sveže temelje. Usmeritev v PI institucijo (pridnost, pametnost, poštenje – ideje, informacije, inteligenca) je pomenila pospešeno hlastanje po prihodnosti. V Klub so prišli novi malonogometni »odličnjaki«: Miha Beguš, Aljoša Rejc, Jaka Sovdat.

Mladi igralski biseri oplemeniteni s kvalitetno izkušenostjo starejših igralcev pod trenersko taktirko Silvana Gaberščka, ki jo je leta 1999 prevzel od Borisa Velikonja, so kmalu pokazali, da je bila odločitev o igralski prenovi Kluba pravilna. Na igriščih so dokazali, da se rojeva nov vzpon, ki mu bodo drugi klubi le s težavo sledili. Rezultati 9 : 5 (devet osvojenih pokalov od tega 5 prvih mest) leta 1999, 11 : 4 leta 2000 in 14 : 10 leta 2001 so postali mejniki za športni uspeh več kot 40. malonogometnim ekipam na Tolminskem.

Decembra 1998 je bilo po rednem letnem Občnem zbor Kluba organizirano praznovanje 20. obletnice Kluba. Na praznovanju se je zbralo okoli 40 takratnih in bivših članov Kluba. Praznovanje se je zaključilo naslednji dan opoldne s kosilom v Gostilni pri Kranjcu, ki so se ga udeležili tudi trije člani kluba Amazonka, in je bilo plačano iz nabirke ob dopoldanskem muziciranju po Tolminu.

Septembra 2000 je bil na Ljubinju v »Seniku Grapa« organiziran tradicionalni Piknik z rekordno udeležbo 37 članov in simpatizerjev Kluba.

Avgusta 2001 je bil na »Josipovem ranču« pri Kamnem piknik z 28 udeleženci.

Poleg izjemnega športnega uspeha zaznamujejo to obdobje:

+ odhod Mitje LoDuca, dolgoletnega prvega vratarja Kluba, in zato prihod dveh novih vratarjev – Denisa Baloha in Sebastjana Mavriča;

+ odhod dolgoletnega člana in uspešnega igralca Vasje Kovačiča;

+ včlanitev Tilena Gaberščka kot prvega otroka aktivnega člana;

+ fantovščina in poroka člana Uprave Borisa Velikonje in blagajničarke Nadje Kavčič;

+ izjemno kvalitetna organizacija Zimske lige, ki je postala ena najmnožičnejših in najkvalitetnejših rekreacijskih lig v Sloveniji;

+ pridobitev novega (tretjega) sponzorja – družine Prešeren »Atum«;

+ organizacija »Zadnjega Ninčevega memoriala« z revialno tekmo med Ninčevimi sodelavci in prijatelji na legendarni »Tminski Brajdi«;

+ izid Himne kluba na CD;

+ Klub je dobil kot prvi športni kolektiv na Tolminskem svojo spletno stran.

Resnična pravljica se nadaljuje…